Mercedes-Benz razred E z interno oznako W124 je bil za podjetje prava uspešnica. Oblikoval ga je sedaj že legendarni Bruno Sacco. Naslednik modela W123 in predhodnik modela W210 je danes poznan kot zelo trpežen avtomobil, s katerim so nekateri naredili tudi preko milijon kilometrov brez večjih težav. Izdelovali so ga vse od leta 1984 do leta 1995, proizvedenih pa je bilo preko 2,5 milijona vozil.
Zgodovina in splošne informacije o W124
W124 spada v srednji razred vozil. Narejen je bil v kar petih različicah, in sicer kot 4-vratni sedan (W124), 5-vratni karavan (S124), 2-vratni coupé (C124), 2-vratni kabriolet (A124) ter 6-vratna limuzina (V124). Motor je nameščen v prednjem delu vozila, moč pa se prenaša na zadnji kolesni par. Opcijsko je bil v nekaterih modelih na voljo tudi vsekolesni pogon 4MATIC.
Za prednje vzmetenje so uporabili ločeno vzmet in blažilnik z gumo na vrhu. Karavanska izvedba je, podobno kot pri Citroënu, imela avtomatsko uravnavanje višine (t.i. nivomat) v zadnjem delu vozila (za doplačilo pa tudi sedan in coupé).
Na platformi W124 je temeljila tudi platforma luksuznega kabrioleta SL R129, iz R129 pa so si sposodili motor za različico 500E.
Razvoj avtomobila W124 je bil za svoje čase zelo napreden, z avtomobilom pa so predstavili tudi nekatere novosti, ki so se kasneje uporabljale tudi pri drugih avtomobilih. Model W124 je imel enega izmed najmanjših količnikov zračnega upora (Cd), ki je znašal le 0,28 za model 200D. K takemu količniku je pripomogla tudi plastika na podvozju, ki je poskrbela za gladek pretok zraka pod avtomobilom, posledično pa zmanjšala porabo in hrup v notranjosti vozila. Značilen za W124 je tudi enojni brisalec za vetrobransko steklo z ekscentričnim mehanizmom. Razvit je bil z namenom, da bi obrisal čimvečjo površino stekla in tako dosegel tudi kote vetrobranskega stekla. Sedan, coupé in kabriolet so bili lahko opremljeni tudi z zložljivimi vzglavniki na zadnji klopi. Za to je poskrbela tipka na armaturni plošči, saj so se ob pritisku nanjo vzglavniki avtomatsko podrli v zadnjo polico. Ta opcija ni bila na voljo za karavansko izvedbo zaradi postavitve zadnjih sedežev, je pa imela karavanska izvedba t.i. “sosedu prijazno” opcijo, da so se prtljažna vrata do konca tiho zaprla s pomočjo servo motorja. Omembe vreden je senzor za pretok zraka v izpušni cevi, s katerim so v povezavi s sistemom za polavtomatsko vbrizgavanje goriva zmanjšali porabo goriva, poleg tega pa so ugodili zahtevnejšim standardom glede izpustov. Štirikolesni pogon 4MATIC je bil prvič predstavljen leta 1986.
Karavansko različico z oznako S124 je bilo možno dobiti s petimi in s sedmimi sedeži – dva dodatna sedeža sta bila nameščena v prtljažnem prostoru v obliki klopi in obrnjena v nasprotni smeri. V ZDA so bili modeli s sedmimi sedeži serijski. Ko so že začeli s proizvodnjo naslednika W210, so še eno leto vzporedno proizvajali karavansko različico S124, vse do prihoda karavanskega S210.
Kabriolet z oznako A124 je bil prvič predstavljen v Evropi leta 1991 kot 300CE-24 (motor s 24-ventilsko tehniko). Leta 1993 so spremenili oznako v E320, v ponudbo pa so dodali še manj zmogljivega E220. Leta 1994 so dodali najmanj zmogljivega E200, ki je bil namenjen le celinski Evropi. Na voljo je bila tudi različica kabrioleta E36 AMG, takih primerkov je bilo narejenih le 68. E36 AMG je bil na voljo tudi v sedanski in coupé različici. S proizvodnjo kabrioletov E200, E220 in E320 so prenehali leta 1997.
Mere in teža
Modeli in oznake
Za prvo generacijo serije W124 od 1984 do 1993 so uporabljali naslednje označbe: 200/200T, 200E/200TE, 230E/230TE, 230CE, 260E (samo sedan), 300E/TE, 300E-24/300TE-24 ventilska tehnika, 400E (v Veliki Britaniji ni bil na voljo) in 500E. Dizelske oznake so bile: 200D/200TD, 250D/250TD in 300D/300TD.
Pomlajeni modeli (facelift – FL oz. po nemško modellpflege – MOPF) so bili na voljo od 1993 do 1996 z oznakami: E200, E220, E280, E320, E420 in E500. Na pomlajenih modelih niso več uporabljali različnih oznak za sedansko in karavansko različico in je bila oznaka enaka (za karavan ni bilo več črke T).
Sportline paket kot opcija
Mercedes-Benz je ponudil tudi paket opreme z imenom Sportline (ta paket je bilo možno dobiti tudi v modelu W201 – razred C). Na evropskem trgu je bil ta paket na voljo v vseh izvedenkah W124, razen v 500E/E500, ki je imel že serijsko paket Sportline. Na ameriškem trgu je bila zadeva nekoliko drugačna, saj je bil paket na voljo le v modelih 300E / 300CE in E320 / E320 Coupé.
Paket Sportline vključuje športne sedeže, širše pnevmatike oz. bolj proti blatnikom pomaknjene pnevmatike, nižji profil pnevmatik (namesto 205/60 R15 namesto 195/65 R15), krajši obračalni krog za volanski obroč, manjši premer volanskega obroča, Sportline napise na sprednjih stranskih letvah in na prestavni ročici in znižano in bolj trdo podvozje. Sestavne dele Sportline podvozja je bilo mogoče naročiti za vse modele vključno s karavansko izvedenko. Oznaka te dodatne opreme je bila 653 – športno podvozje skupaj z litimi platišči z osmimi luknjami.
Model 500E / E500
V ponudbi je bil med leti 1990 do 1994 tudi zelo zmogljiv model W124, 500E. Razvili so ga v tesnem sodelovanju s Porschejem. Oznaka 500E se je uporabljala do leta 1993, v letu 1994 pa so oznako spremenili v E500.
Pod motornim pokrovom so namestili 5-litrski V8 motor z 32 ventili in 326 konjskimi močmi (oznaka motorja M119), motor, ki je izhajal iz 500 SL (R129). Vsak 500E je bil ročno narejen v Porscheju in prepeljan med Mercedesovo in Porschejevo tovarno in obratno. Za vsak primerek 500E so potrebovali 18 dni, da so ga dokončali. Na 500E so bile nameščene enake zavore kot na 500 SL-u. Diski s premerom 300 mm spredaj in štiribatnimi čeljustmi (v letih 1992-93) ter 278 mm diski zadaj. Proti koncu leta 1993 in leta 1994 pa so bili sprednji diski večji, premera 320 mm, vzeti iz modela 600 SL. V ZDA je 500E že serijsko prišel praktično z vso opremo, proti doplačilu je bilo možno naročiti samo CD izmenjevalnik in inštalacijo za prostoročno telefonijo. Ta posebna izvedenka je imela le štiri sedeže, ki jih je posebej za ta vozila izdelal Recaro.
Mediji so avtomobil poimenovali kar “Volk v ovčji preobleki”, saj so bili izmerjeni rezultati naravnost imenitni. Pospeškek od 0 do 100 km/h je znašal od 5,5 do 6 sekunde, najvišja hitrost je bila omejena na 260 km/h.
Model 500E / E500 se je že na zunaj prepoznalo, saj je bil nižji za cca. 2,5 centimetra, na vsaki strani je imel širše koloteke za kar tri centimetre, stranske pragove, drugačne reže na prednjem odbijaču za vstop zraka in širše pnevmatike.
500E / E500 se v času svoje triletne produkcije ni bistveno spreminjal. Leta 1994 so ga polepšali tako kot tudi ostale modele serije W124 (drugačna maska motorja, prednje in zadnje luči, plastike na odbijačih so bile v enaki barvi kot celoten odbijač).
Zaradi omejene serije izdelave, svojega športnega videza, ročne izdelave in posebnega pedigreja je 500E že sedaj priznan kot prava klasika med avtomobili, tudi iz strani Mercedes-Benza.
E60 AMG
V modelnih letih 1992 in 1994 so 45 primerkov E500 Limited opremili s 6-litrskim V8 motorjem, ki so ga “našpičili” na oddelku AMG. Motor je proizvedel 382 konjskih moči in avto pognal iz mesta do 100 kilomterov na uro v pičlih 5,2 sekunde. Proti koncu proizvodnje so na oddelku AMG izdelali motor za model E60 AMG, ki je proizvedel celo 399 konjskih moči.
Spremembe so bili deležni tudi drugi deli avtomobila, ki so bili zamenjani z AMG deli, in sicer vzmetenje, izpušni sistem, instrumentna plošča, opcijsko pa so dodali tudi 17-palčna AMG OZ tridelna platišča.
Veliko obstoječih modelov E60 AMG je dejansko predelanih 500E / E500 modelov, ki so jih kasneje predali AMG oddelku, ki je vgradil 6-litrski V8 motor s 382 konjskimi močmi. Originalni modeli E60 AMG imajo tudi na seznamu dodatne opreme interno kodo 957.
Motorji
Serija Masterpiece
V nekaterih državah so kot “final edition” oz. končno serijo (leta 1995) proizvajali tako imenovano Masterpiece serijo modela W124. Te modeli so bili opremljeni z volanskim obročem in sredinsko konzolo s predalom v orehovini, zračno blazino za sovoznika, električnim rolojem za zadnje steklo in zavesicami za zadnja stranska stekla.
Obstajali so tudi štirje kosi dodatne opreme, ki so bili zares posebni in redki. Vgraviran napis Masterpiece na prestavni ročici, pragovi vrat oblečeni v nerjaveče jeklo in z napisom Mercedes-Benz, značka Masterpiece na prtljažnih vratih in lahka platišča s šestimi luknjami.
Varnost
Z W124 so uvedli nekatere pomembne varnostne sisteme za potnike. Vse skupaj je izhajalo iz Mercedesa 190 (W201), iz katerega je za W124 izhajala tudi osnovna postavitev. Karoserija je bila zasnovana tako, da so pri trku s hitrostjo 56 km/h potniki ostali praktično nepoškodovani. Potniška kabina je ostala tako rekoč nedotaknjena, vetrobransko steklo na mestu, vrata pa so se lahko odprla brez truda in orodja. Ti parametri so postali osnova za test varnosti Euro-NCAP oziroma tako imenovani crash test (taki standardi se trenutno uporabljajo v EU).
Opcijsko je bilo možno dobiti tudi sovoznikovo varnostno blazino (proti doplačilu v EU, kasneje pa v ZDA serijsko), po višini nastavljiva varnostna pasova z elektronsko-mehanskim zategovalnikom, varnostna pasova za zadnja potnika z avtomatskim prilagajanjem velikosti potnikov, pedala, ki so se v primeru čelnega trčenja obrnila v nasprotno smer od voznika za zaščito nog (proti pregradi, ki ločuje potniški prostor od motornega prostora) in stranska naslonjala v vratih, ki so se ob trku prilagodila tako, da so v čimmanjši meri poškodovala predel trebuha.
Armaturna plošča je bila narejena iz mehkih materialov in pene, ki je ublažila udarce v primeru trka. Poleg tega so dodali plast aluminija, ki je preprečila, da bi se določene komponente v avtomobilu dodatno segrevale, poleg tega pa je ta plast aluminija učinkovito odbijala toploto motorja, da se potniški prostor ni segreval.
Poleg Mercedesa 190 je bil W124 prvi avtomobil v serijski proizvodnji, pri katerem so v veliki meri začeli uporabljati lažje in kompaktno jeklo. To je danes tudi osnova pri ostalih oblikovalcih vozil.
Proti koncu leta 1988 je bilo možno v seriji W124 kot eni prvih dobiti (proti doplačilu) stranske varnostne blazine za prednja potnika (najprej v Evropi, od leta 1990 pa tudi v Severni Ameriki).
Kvaliteta izdelave
Serija W124 je velik sinonim za zanesljivost še danes. Leta 1995 je v razredu višjega srednjega razreda vozil dizelska različica prejela nagrado za najbolj zanesljiv avtomobil. V anketi pod taktirko ADAC-a in v kategoriji od 4 – 6 let starih vozil je bilo na 1000 vozil pokvarjenih le 11,8 vozil (v dobi štirih let) in 21,6 na 1000 za šest let stara vozila.
Tekst: Anže Bitenc
Foto: internetni vir